17. LIFFe festival

Omeniti velja štiri zapise iz glavnega časopisja o našem osrednjem filmskem dogodkovju:

• Get a lajf! — po štirinajstih dneh sajenja festivalskih rožic velja vseeno populiti malce plevela — 17. Liffe je zapis Gorazda Trušnovca v Delovi prilogi Polet (21.11.:39) kot insajdrsko opazovanje evropskih filmskih festivalov; zaprtih sistemov, ki služijo samemu sebi in ki delujejo tudi tako, da vzajemno nategujejo davkoplačevalce. Vendarle naj bi bil festival LIFFe eden bolj simpatičnih. Potem še o tem, da so najbolj gledani filmi festivala tisti, ki bi/bodo tako ali tako prišli na redni spored… Kritično in cinično.
• Slovenska filmska scena: ena, dve o pisanju o filmih v Sloveniji je že omenjeni zapis Sama Ruglja v novembrski Premieri o nekorektni predstavitvi filmov pa še o čem.
• Še dobro, da je in Remi? sta bolj uravnotežena, prizanesljiva in pregledna zapisa Delove novinarke Ženje Leiler (Delo.si, 10.11. in Delo, 25.11.:17) o tem, da gre prav festivalom zasluga, da je evropski film (tudi slovenski, eden najmlajših) vrisan na globalni zemljevid. Potem očitek tistim, ki odločajo o slovenskem filmu, da bi bili lahko manj vzvišeni in bolj odprti za pogovor. In nazadnje o zmernem optimizmu, da se tudi pri nas dogaja nekaj vrednega in da ne povečujemo entropije brez vsakega smisla. Stvari se spreminjajo celo na boljše.

V moji priljubljeni spekulativni fikciji Zvezdne steze posadke Voyager je epizoda (110), ko se Janewaynovi prežarčijo na tuj planet, kjer so prebivalci sila razviti, a obenem vse bolj žalostni. Zelo radi imajo zgodbe, pravljice, bolj kot karkoli drugega jih radi poslušajo in pripovedujejo. Vendar jim je storij — zmanjkalo! Računalnik na ladji Voyager pa jih je poln na megabajte.

Ali se lahko kaj takega zgodi tu pri nas? Nak, skoraj gotovo ne, saj imamo samo že LIFFe fest. Če bo prihodnja ekipa ostala zvesta Strgelovi usmeritvi v “100+ filmov, 100+ zgodb”, bo za pomenljivo sanjarjenje poskrbljeno. Že zgolj z nekaj desetimi festivalskimi filmi letno sem sam sit za okrog pol leta, res. LIFFe je prireditev z izredno nizkim glikemičnim indeksom.

Tu so filmi, ki sem jih videl letos, razvrščeni po slovenskih naslovih od meni najbolj do najmanj ljubega in polinkani k ustreznim zapisom (pri kakšnem je več zapisov; zato številke). Vsakemu je pripisan kratek komentar.

1. Bele dlani. Nadmočna pripovedka, pripovedka o vrhunskem telovadcu iz utesnjene Madžarske.
2. Gostitelj (2). Film in pol, ki ima vse, več obrazev pa še pošast. Navdušil me je na primer odločen pohod običajne družine nad beštijo, da bi rešila svojo najmlajšo članico.
3. Parfum (2). Nenavadna storija o fantu, ki je našel svoje poslanstvo — umešati najboljši parfum na svetu — in šel zanj prek roba sveta in človečnosti. A izpolnjeno poslanstvo njega ne izpolni.
4. Vrni se (2). Almodóvar brez gejev, a s celovito dramo o polnem življenju s smrtjo.
5. Narod hitre prehrane (2, 3, 4). Otroštvo hamburgerja do restavracije, kjer ga naroči Super Size Me — drugi del te aktivistične igrano-dokumentarne duologije ABC HAMBURGER.
6. Hvala, ker kadite. Ako je moč uspešno reklamirati in braniti nikotin, se da pa tudi orožje! Saj res, o tem grejo Gospodarji vojne…
7. Hokejska zvezda. Biografija o enemu najboljših hokejistov, ki je z angažiranim pozivljanjem k demokratičnosti severnoameriške lige NHL osvojil srca mnogih širom sveta. Presenetljiv nastop Roya Dupuisa ali Michaela iz bolj znane teve serije Nikita.
8. Radijski šov. Še nedolgo tega se je bolje živelo, ker se je raje delalo. Dodatek: nepozabni pevski nastopi Meryl Streep, Woodyja Harrelsona in Johna C. Reillyja. Poslednji film Roberta Altmana.
9. Vitus. Švicarska Sreča na vrvici. Genialen otrok ima dovolj svoje preračunljive matere pa simulira nesrečo ter padec svojih mentalnih sposobnosti.
10. Candy (2, 3). Srcetrgajoče heroinsko propadanje nabritega dekleta. A baje film ne seže visoko sorodnemu Rekvijemu za sanje.
11. Milo. Duhovito in intimno. Nepozabni nasmehi Trine Dyrholm.
12. Predlog. Pol mehak, pol trd vestern o kavboju, ki je rekel, dovolj!, in obračunal med svojimi.
13. Način preživetja 5+. Paša za čutila, a nevzgojne vrste.
14. Most (2). Snemanje skakanja v smrt — skrajni voajerizem, a nepritegljiv. Ne pove, zakaj je znameniti most v San Franciscu najbolj priljubljeno skakališče.

Letošnjega festa je zame konec. Z njim sem nadpovprečno potešen (še posebej s prvimi desetimi naslovi). Nenasitljivi del mene pa že pozdravlja naslednjega. Za konec še trekijevski — in v bistvu optimističen — pozdrav: Vseh dobrih stvari je enkrat konec.

Tak, Janez Bond se po štirih letih vrača. Bolje ga je pustiti pri miru in samo gledati, ker je zelo hud. –Samo malo, kakšno zvezo ima to s festivalom? Pa res, nobene pravzaprav razen te, da sem si na svoj zadnji dan festa spremenil okus še s Kolosejem. Pa naj še kakšno rečem, ko sem že začel. –Ta, 21. bond — ki se dogodkovno vrne na sam začetek služenja njenemu veličanstvu v vlogi agenta 007, agenta z dovoljenjem za ubijanje — je zanimiv primer delno na novo začrtane serije z dolgo zgodovino. V tem spominja na zadnjega Batmana.

Prepustimo se Samu Ruglju, ko ima že tako veliko zraka:

…boste tudi tokrat dobili skoraj vse, kar pričakujete od bondiad: tridelna struktura z uvodno akcijsko sekvenco, privlačno najavno špico, osupljive akcijske scene, eksotične lokacije, lepotice, ki Bondu padajo v naročje ali pa ga hočejo ubiti (Eva Green kot Vesper Lynd, v vlogi, ki jo v prvo zasedla Ursula Andress, in soseda s Hrvaške, drugače Bosanka, Ivana Miličević), fetišistične avtomobile, martinije, unikatnega negativca (tokrat z imenom Le Chiffre v podobi ledenega Danca Madsa Mikkelsena, v prvem Casino Royale ga je odigral Orson Welles), Judi Dench kot M, “gadžete”, ki Bonda v kritičnih trenutkih spravljajo iz težav, prepoznavno melodijo…

Vendarle kratki komentarji:

• Najavna špica je super, podložena skladba ne paše, ampak se jo da ob krasni grafiki enostavno odmisliti.
• Lepotice so tri. Ivana ni nikoli Bondova, drugi dve sta zelo privlačni, v eno se Bond celo zatreska. Igra jo Eva Green, ki zna v javnosti s svojo podobo tudi zgražati (opazila blogerka Irena). V filmu pa se mi zdi nebeško simpatična — ona je Bondovo Dekle.
• Hecov okrog martinija je več,
• “gadžetov” pa precej manj kot ponavadi. Ni Q-ja, ni “gadžetov”, bi lahko rekli. Vseeno Bond uspešno koristi napreden GPS v mobiju in opremo za oživljanje v avtomobilskem predalniku. Drugih orodij razen znane pištole (barete?) z dušilcem ne rabi. To pa je pozdrava vredno. Tega Bonda je več obenem mišic in pameti pa — kar je bolj zanimivo — razvijajoče osebnosti.

Ta Bond je od vseh (sedmih?) najbolj mišičast. Vseeno je izredno gibčen in odziven (uvodna akrobatska atletika). Temu primerni so divji in številčni akcijski prizori. Veliko sesuje. Zlahka parira Slyju v Uničevalcu.

Tudi pameten je. Veliko karta in zmaguje ter bere misli.

Mene je presenetil in prepričal. Poslušal sem nerganja, čes igralec ni pravi, prizori neustrezni, luč (!) slaba itd., ampak sam sem očitno gledal en drug film, bonda dobrih rešitev. Novi dvakratničsedem trese iz hlač.

To je zadnji film, ki sem ga videl na festu. Je tudi poslednji, pod katerega se je podpisal Robert Altman. Pred nekaj dnevi je namreč preminil.

Bloger jaKa mu je spisal posvetilce.

Daljše posvetilo je napisal Simon Popek v Delu.

Kaj menim sam? Težko kaj, videl sem premalo njegovih filmov, da bi dobro sodil. Kar zadeva njegov zadnji, moram reči, da je na trenutke prav lep. Kamera in besede mehke pa prave. Meryl Streep póje, Woody Harrelson in John C. Reilly jih užgeta nekaj v duetu. Te trenutki so nepozabni. Pa seveda voditelj KG — s spretnimi glasilkami, ki se jih ne bi branil niti Sandi Čolnik –, sicer ustanovitelj žive radijske oddaje, ki so jo oddajali v eter iz dvorane z občinstvom. Film kaže potek zadnje oddaje, kako so se ustvarjalci dobro imeli, kar so skupaj in s srcem počeli, in kako sta jih pokopala tehnologija in čas, ko so odhodki takšnega radia postali višji od prihodkov.

Tu je paradoks in krivica: debeleost je bolezen “razvitega” sveta — Amerike in Zahodne Evrope –, a najbolj nastradajo revni in nespametni.

Mimogrede, ne vem, kaj je “bolje”, biti predebel ali anoreksičen.

O tej južnokorejski sladkariji sem že pisal. Ponovno pa velja omeniti pritegljiv esej Sama Ruglja Korejski čudež tretjega tisočletja v Sobotni prilogi Dela (1. julij 2006). Zapis je sila pritegljiv tudi zato, ker je nastal po tem, ko je Rugelj napisal istotematsko knjigo Stari, kje je film? in je v pisanju posebej samozavesten, iskriv in jedrnat. Priporočljivo čtivo.

Rugelj hvali južnokorejsko filmsko idustrijo in pravi, da funkcionira brez subvencij. Vemo, da v Evropi ni tako, obenem pa so evropski filmi dosti manj gledljivi in finančno uspešni.

Potem pa je bil pred dnevi (20.11.) v Delu (str. 9) objavljen intervju z južnokorejskim filmarjem Jayem Jeonijem, ki je na vprašanje, “pred kratkim je v Sloveniji izšla knjiga z naslovom Stari, kje je film?, v kateri avtorja (Samo Rugelj in Marcel Štefančič, jr.) trdita, da se je Južna Koreja razvila v takorekoč filmsko velesilo brez državnih subvencij. Ali drži, da južnokorejska država filmarjem ne daje subvencij?, odvrnil:

Ne drži. Južna Koreja ima razvit sistem subvencioniranja filmov. Za to skrbi filmski inštitut z imenom Korejski filmski svet. Ne vem natančno, kolikšna vsota gre letno v ta namen, vem pa da dobijo subvencionirani filmi povprečno po 300 tisoč dolarjev.

Ha, kaj zdaj? Rugelj mi je povedal, da se je srečal z gospodom in da sta razčistila, da splošno deluje Korejcem filmski posel brez subvencij, res pa država podpira umetniške filme, ki ne pridejo na redni spored. Komentar Sama Ruglja bo verjetno objavljen v Delu.

Fehér tenyér? Madžarsko za Bele dlani. Razni telovadci (npr. športni plezalci) pred vajo radi rabijo prah in si obelijo prste, da imajo potem boljši oprijem. Za belino pa so še druge stvari. Naslovni film kaže bele dlani dveh gimnastičarjev. Zgodba je premišljeno stkana in skače med dvema časovnima vlaknoma: leta 1980 in 2001.

Leta 1980 je Milkosu okrog 10 let. Živi v revni komunistični Madžarski in hodi na gimnastiko, kjer je najboljši. Le ti si lahko pravi telovadec, smkavec mali, ga privija sadistični trener, ki vodi skupino s sabljo v roki in piščalko v ustih ter za prestop črte potegne po nogi pekočo razo. Otroci trepetajo pred njim. Milkos sovraži tudi svoja nasilna in tečna starša. Dan pred pomembnim tekmovanjem se upre, trenerju zgrabi sabljo, ukrivi jo v obliki črke “U” in pobegne v cirkus. Tam se priuči vragolij na trapezu in že prvič očara obiskovalce, a zaključna točka — “skok smrti” brez varovanja — se mu ponesreči, da pade visoko na tla. Konec kariere?

Kariere sploh nikoli ni imel — pobegnil je namreč v cirkus. Ampak leta 2001 pride v Kanado, kjer začne trenirati otroke. En se v igri tako razživi, da bi drugega skoraj poškodoval, pa mu Milkos eno primaže. Vsi obstrmijo. Kulturni šok! Udaril si otroka?? V Kanadi ne tepemo otrok. Starši zahtevajo, da se jih nikoli več ne dotakneš, mu reče direktor. Vendar ga ne odpusti, v varovanje mu dodeli mladega in obetujočega lokalnega telovadca, ki pa je muhast. Sprva se mu Milkos neuspešno približuje, fant ga zgolj zafrkava. Tvoja angleščina je nikakva… Zdaj je že malo boljša. Potem nastopi zanimiv homoerotičen moment in njuno sodelovanje vzbrsti. Zgodba se nadaljuje dve leti in v dveh dogodkih, ko najprej oba in vsak za svojo državo nastopita na svetovnem prvenstvu. Zdaj se lahko Milkos prvič dokaže in še drugič sklene kariero.

Pripovedovanje ni linearno, temveč elegantno preskakuje iz preteklosti v sedanjost. Film je močan. Silen! Moj najljubši do zdaj.

Zanimivo²: Kakor moj drugi najljubši film, korejski Gwoemul, je tokratnega madžarskega poslovenila A. K., sestra znane slovenske blogerke Ulale. (Pri komentarjih k njenemu zadnjemu zapisu si lahko preberemo, da A. K. ne gre vse gladko na tem festivalu… Jaz nimam pripomb! Mene zanima, kaj vse prevaja: korejsko, madžarsko, tu je še nekaj ruskega pa romunskega… kaj še?)