Včeraj sem na festu videl dva filma. Oba sta dobra filma–pritegljiva, pa vendar sta me razočarala. Morda tudi zato, ker sem pričakoval veliko. Naj grem po vrsti: Vitus, potem Hvala, ker kadite. Vitus je zares mladinski film kot na primer Sreča na vrvici, čeprav kar nekaj časa kaže drugačen obraz. Zna vreči na finto.
Vitus je genialen otrok, ki že zarana mojstrsko udriha po klavirskih tipkah, reflektira svoje misli z referenčnimi slovarji in se zapira v samoto svoje sobe, knjig ter noči. Starša sta uspešna in še zmeraj zaljubljena. Ponosna sta na malega, a vsak na svoj način.
Očka ga ima rad tako, da se ne vtika vanj, temveč čaka na njegovo pobudo in se mu takrat razda. Mamina ljubezen je delno koristoljubna. Fino se ji zdi, da ima njen sin velike miselne sposobnosti. Veliko stavi nanj. (Saj nisi pri pameti, da boš dala odpoved in skrbela le zanj? Kaj pa tvoja kariera? – Mogoče pa je on moja kariera.) Z njim ima načrte. Vitus maminega pritiska ne zmore več pa se opravi v netopirja in skoči z bloka.
Padec na tla je trd. A v nesreči je tudi sreča. Zdravniki ugotovijo, da je Vitusu padec na glavo zbil miselne sposobnosti na normalen nivo. Zdaj je takšen kot drugi. Mama mu zato manj teži, a postane sama strašno žalostna. Takšna je njena ljubezen.
Vitusova nesreča tako razbije film na dva dela. Prav ta diskreten preskok miselnih sposobnosti se mi zdi imenitno ogrodje zgodbe. Zraven pa še vsi momenti: odzivanje drugih, predrugačenje načrtov… Ampak v prelomu zgodbe je finta, ki se razkrije proti koncu. Meni se je zdela prismuknjena in tako cel film bolj kot ne privlečen za lase. Film je pravljični. Sam bi raje zasukal zgodbo podobno kot v filmu Awakenings (1990).
Vendarle je to en lušten film, v katerem Vitusovega dedka igra sam Bruno Ganz. Dobro se ga spomnim iz dveh filmov: benečanskega Pane e tulipani (2000) in hitlerjanskega Untergang (2004). Tokrat je zopet deležen mnogo simpatij.
Zgodba pritegne, film pa si je potrebno ogledati. Ponavadi, če so bile kritike slabe, mi je bil film všeč in obratno dobre kritike – slab film. Okusi so različni :D .
GRiSON, ta film je lušten in gledljiv pa tudi pomenljiv. Samo film, ki sem ga omenil zgoraj, me je spomnil na tega, a je veliko globji in bolje speljan od tistega prelomnega trenutka–velikega skoka mentalne sposobnosti. Če grem pri naslovnem filmu takole: “–__–”, kjer črtica spodaj pomeni manjšo mentalno sposobnost in črtica zgoraj večjo; potem gre pri tistem drugem filmu ravno obratno: “__–__”. Ta film je odličen, naslovni pa samo dober.
Ok, Valter :D , hvala za pojasnilo.
[...] Vitus. Švicarska Sreča na vrvici. Genialen otrok ima dovolj svoje preračunljive matere pa simulira nesrečo ter padec svojih mentalnih sposobnosti. [...]